Aleksander Fenos je frizerski mojster iz Ptuja. Je eden bolj znanih slovenskih frizerjev. Poleg frizerstva in dela v svojem salonu na Ptuju, je tudi zelo opazen umetnik, ki se izraža z risbami, akvarelom, oljem na platnu, grafiti, tattooji in fotografijo. Njegovo delo v salonu je posebno, kot tudi njegovo umetniško udejstvovanje … in tudi sam je poseben, širših pogledov in razmišljanj. Istočasno pa je  tudi družinski človek, oče, frizer in umetnik!

Vsi te poznamo kot odličnega frizerskega mojstra, demonstratorja in učitelja. Večina pa ne pozna tvoje umetniške plati. Kdaj si odkril umetnika v sebi?

Moje ukvarjanje z umetnostjo sega že v rano otroštvo, ker sem že kot otrok zmeraj rad risal. Najprej so to bile različne bojne risbe, kolikor se spomnim. Kmalu pa so postale s poslušanjem glasbe prvi portreti priljubljenih glasbenikov s katerimi sem razveseljeval sebe in  prve simpatije. Moj talent je kmalu prepoznala učiteljica likovnega pouka Lea Kralj. Dobil sem nalogo, da opremim takrat novo jedilnico s kolekcijo risb z voščenkami. Tematika je bila tihožitje rož, ki rastejo iz glave. Omenjene risbe so krasile jedilnico še lep čas po mojem odhodu iz osnovne šole. Ves čas sem se želel vpisati v srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani in to mi je tudi uspelo. Najprej sem se vpisal na smer grafiko,  vendar sem se potem prepisal na modno smer, ker me je nakako bolj privlačila in jo tudi uspešno končal, kot edini fant v celi smeri več let pred tem in po tem.


Kako je tvoja umetniška pot potekala, je bila to najprej fotografija, grafit, risba… iz katere se je potem vse razvilo?

Kot omenjeno, je najprej bila moja prva risba že v osnovni šoli. Ostale tehnike me niso toliko privlačile, no razen sprejev. Le da takrat teh ni bilo za dobiti. Bili so samo avtolaki, ki pa seveda niso bili idealni. No kljub temu smo jih uporabljali, saj smo bili del hip hop kulture v samih koreninah.To je bil tudi čas, ko sem plesal break dance. Ne samo doma v sobi, ampak prav po nastopih in tekmovanjih … Grafitti kultura je šla sorazmerno. Potem se je v srednji šoli odprlo v vse smeri, ker smo tudi imeli predmete, kot so fotografija in risanje. Tako sem lahko razširil svoj  repertoar. Ob koncu srednje šole sem že delal ozadja za prireditve, takrat še »old school way«, direktno na papirje velikega formata zlepljene skupaj. Namen sem imel izobraževati se naprej na ALU, likovni akademiji smer slikarstvo, vendar nisem nikoli uspel narediti sprejemnih izpitov. Vedno je šlo za las. Vmes sem sicer končal srednjo frizersko, ker me je mama silila, da to končam. Ona je bila pravtako frizerka na Ptuju z enim večjih salonov in je vedno govorila, če nič drugega boš frizer! In tako je tudi bilo, kajti mama je bila tik pred upokojitvijo, jaz pa po vojski iskal delo …
in tako sem prevzel njen salon, kot 19. letni fant s sanjami o slikarstvu. Ni bilo lahko na začetku, čeprav sem strigel svoje prijatelje že v osnovni šoli, ampak samo dejstvo, da sem v obtičal v salonu ni bilo ravno navdušujoče. Še vsa sreča, da sem spoznal frizersko hišo Vidal Sassoon, ker le ti so mi dali smisel v frizerstvu, saj so povezovali umetnost s frizrestvom in to me je takrat močno navdihnilo

Frizerji smo te najprej spoznali na frizerskih prireditvah, ki jih je organiziral Roman Hlep, na nastopih  londonskih velikih imen. Ti si reportažno fotografiral te dogodke. Kako je sploh delati reportažno frizersko fotografijo, kaj je vse pomembno?

Ker sem se ukvarjal s fotografijo že v srednji šoli, sem to nadaljeval še naprej. Kasneje seveda na svojih modelih, ki sem jih strigel največkrat in večinoma portretno fotografiral. Ker je bil obisk Londona za nas velik strošek, smo si ga poskušali vsaj delno omiliti s sodelovanji z različnimi revijami in časopisi. Jaz sem že na samem začetku sodeloval z Romanom Hlepom, saj smo bili prva ekipa, ki se je izobraževala, kot je to bilo na akademiji Toni&Guy v Nemčiji in smo kasneje postali na nek način tudi sodelavci. Roman nam je omogočal, da smo bili povsod zraven, kjer je  organiziral  seminarje po Slovenji (to so bili zlati čas seminarjev ), mi pa smo seveda pomagali brezplačno. Tak je bil dogovor … in tisti najbolj zvesti smo potem dobili nagrado in to so bile vstopnice za vse seminarje v Londonu, kar nam je takrat vsekakor veliko pomenilo. Jaz sem takrat verjetno dobil glavno nagrado, ker sem se javil, da bom fotografiral, kajti poslikati vse dogodke v Londonu ni bil mačji kašelj, saj takrat še ni bilo digitalcev in drage opreme, je pa dobil sedež v prvi vrsti zmeraj! In rad sem to počel, kajti vedno je bila ena posebna vznemirjenost ob samih dogodkih, saj je bilo treba oddelati najbolje kar se da, posneti ob pravem času pravi model, ki je izstopal po frizuri in ženstvenosti, kajti Roman je bil pri tem zelo pikolovski.  

Pa da se razumamo, število filmov je bilo omejeno in šele doma si videl, kaj si sploh naredil. Je bilo pa zanimivo in poučno, čeprav po več letih je že postajalo malo odveč, ker si moral »letat« od enega šova do drugega … Zdaj sicer ne fotografiram več toliko, vsaj trenutno ne. Prireditev pa sploh ne. Dovolj je bilo tega. 

Pri reportažni fotografiji je pomembno, da si pri stvari z vsemi svojimi čuti. Meni je mnogo pripomoglo to dejstvo, da sem frizer in istočasno fotograf, saj sem vedel kaj iskati kot novost ali modni trend. Seveda je bila tukaj pomembna še svetloba, ki jo  ponavadi vedno manjka.  Takrat še ni bilo digitalcev, ko si vse prilagodiš lahko, tako da sem bil tudi s tem omejen. Čakati je bilo treba na trenutek, ko so se manekenke sprehodile po najbolj optimalni svetlobi, da bi lahko fotografija imela svoj čar. Da ne govorim o tem, da so kasneje vsi kolegi po Sloveniji  hoteli imeti te fotografije iz Londona.


Kasneje smo spremljali tvoje delo v Hair klubu Fenos na Ptuju, ki je nastal ne samo kot klasičen frizerski salon, ampak kot svojevrsten umetniški koncept?

Ves ta »vibe« in vtise, modne trende, sem moral takoj prenesti v prakso na Ptuju, kar v tistem času ni bil velik problem, saj so tudi dekleta bila bolj odprta za spremembe in norosti, kot danes. Pa ne samo iz razloga, ker smo mi starejši, ampak večina jih ima dandanes dolge lase, zelo malo  je takih, ki so pripravljene eksperimentirati na svoji glavi. Takrat se je to bolj dalo in seveda moje umetniško zaledje je tukaj dobilo krila. Kreativnost je bila preusmerjena v kreativna geometrijska striženja in seveda tudi barvanja. Bilo je naporno, toda bilo je polno, pravzaprav prepolno da bi mi ostalo kaj časa še za likovno ustvarjanje. Kar sicer ne pomeni da nisem nič delal, le bistveno manj kot zadnja leta, ko sem se zavestno odločil obuditi svojo likovno plat, kajti kaj takega ne mora ostati neizpeto, ker te to potem pušča nezadovoljnega in praznega..

Tvoje delo iz salona se je širilo na prezentacije na seminarjih posameznih frizerskih blagovnih znamk in njihovo promocijo. Tako je tvoje frizersko delo in kreacije lahko spoznala širša strokovna javnost?

Kar se tiče frizerskih prezentacij sem bil leta nazaj bistveno bolj aktiven kot sedaj, ko svojo energijo poleg dela v salonu, kreativno bolj vlagam v likovno smer. Deloma sem to sicer počel že prej, vendar je bilo vseeno v ospredju frizerstvo. Začelo se je s seminarji za TiGi kozmetiko, potem sem dolga leta aktivno sodeloval z Wello in to pod kar nekaj različnimi vodstvi. Razlog zato je bil ker sem rad delal s tem materialom in seveda, ker so moji vzorniki tudi delali z Wello. Sodeloval sem na različnih majnših seminarjih kakor tudi večjih prezentacijah, bolj ali manj v Sloveniji. Zadnja večja prireditev je bila na Brdu pri Kranju ob lansiranju nove kolekcije barv. Sedaj se pa bolj nagibam k francoski butični znamki barv za lase Kydra, za katero sem tudi v začetku vodil izobraževalne seminarje, vendar sem se potem odločil tudi to opustiti v želji, da posvetim več časa likovnemu ustvarjanju, kajti oboje je zelo težko uskladiti.

Občasno izobražuješ na strokovnih seminarjih za frizerske sekcije po Sloveniji. Kaj bi izpostavil kot pomembno pri tovrstnem izobraževanju frizerjev?

Pri delu na izobraževalnih frizerskih seminarjih je po moje najbolj pomembno, da karkoli že predstavljaš, je pomembno, da izhaja iz tvojih izkušenj in da vsak doda neko svojo noto, svojo videnje in znanje. Ne da samo ponavljaš to, kar so ti naročili drugi, da moraš izpostaviti. Dandanes je to toliko težje, ker je ogromno vsega na internetu in toliko težje je najti svoje mesto med svetovno konkurenco. Ampak s pravo zagnanostjo se vse da. Potrebno je le, da si »pri stvari« kot se reče, z dušo in telesom.

Če se vrnemo k umetnostnem udejstvovanju izven salona, tvoje delo je bilo deležno več različnih razstav? Katere razstave in kaj si prikazal na teh razstavah?

Bolj aktivno sem zače razstavljati šele pred nekaj leti, pred tem sem bolj sodeloval v ozadju. Ko se je na Ptuju pred časom začel festival sodobne likovne umetnosti Art Stays pod okriljem Jerneja Forbicija, sem dobil priložnost, da sem več let sodeloval na teh prireditvah in se učil. Ko sem dobil nagrado za svoje delo s spreji, je bilo to v obliki razstave v galeriji Fo.Vi v Kidričevem. Takrat sem se prvič moral organizirati, da sem pripravil zadostno število del, da sem napolnil galerijo. Ko sem prebil led, sem nato v lastni režiji organiziral vsako leto razstavo v hotelu Mitra na Ptuju, ki je ravno dovolj velik in simpatičen zame. Letos bosta dve razstavi s popolnoma različnim konceptom in tehnikami.

Na zadnji Razstavi
Tišina 2 sta se predstavila z umetnikom oblikovanja lesa Srečkom Molkom, kjer si ti predstavil fascinantne risbe ženskih aktov. Kako so te risbe nastale, tehnika ki jo uporabljaš in sporočilo razstave? 

Že lani sem dobil idejo, da nebi zmeraj samo sebe izpostavljal na razstavah (ta ideja je bila prisotna tudi na dveh frizerskih prireditvah na Ptuju, ki sem jih sam organiziral v gledališču Ptuj, kjer sem k sodelovanju povebil kolege frizerje Smiljana  Škarjico, Tineta Grosa in kolega Fridjota, kakor tudi mlade frizerske talente). Ideja je bila tudi skupinsko  delo na isti podlagi z raznimi lokalnimi umetniki. In tako se je rodila razstava Dialog, kjer sem lani sodeloval s 6-imi umetniki. Z vsakim sem naredil tri skupna dela v različnih tehnikah. Z vsakim je bilo zanimivo sodelovati. S Srečko Molkom pa je bilo sodelovanje še posebej doživeto, zato sem se odločil letošnjo razstavo Dialog 2 narediti samo z njim, da bi lahko še bolj poglobila sodelovanje in kombinacijo njegovih lesenih skulptur, mojih risb in oljnih slik nežnih ženskih aktov primerno vkomponiranih na njih. Posebej sem ponosen tudi, da je moja likovna razstava edina v programu odmevnega Ptujskega glasbenega festivala Arsana!

Tehnike v katerih se preizkušam so zelo različne od velikih sten v tehiki grafitov s sprayi, risb s svinčniki in pasteli, oljnih slik, do v zadnjem času vedno bolj zame aktualnega akvarela in mešane tehnike in neskončnih kombinacij. Vsaka od njih mi po svoje nadgrajuje že obstoječo stanje in všeč mi je da, lahko svobodno izbiram, kaj bom počel glede na trenutno inspiracijo. Mogoče velja tudi omeniti, da sem pred leti imel svoj članek v znani ameriški frizerski reviji na treh straneh, ravno v času, ko sem ustvarjal z lasmi. Delal sem risbe in tudi akte žensk, kjer sem potem uporabil prave lase, ki sem jih zbral v salonu in jih primerno oblikoval in pristrigel.

Očitna je tvoja pripadnost mestu Ptuju. Od kod slogan, ki ga promoviraš ‘Ptuj smo ljudje’?

Ptuj smo ljudje, je bila zanimiv projekt Turističnega društva Ptuj, s katerim so izpostavili delujoče obrtnike v starem mestnem jedru, v reviji in tudi na jumbo plakatih po mestu, da bi opozorili na posameznike, ki živimo z mestom in za mesto, kot protiutež velikim trgovskim centrom, ki so pobrali dogajanje v starem delu mesta, katero je nekoč bilo bolj živahno z večjo ponudbo in s tem tudi pretokom ljudi. Bil sem eden prvih izpostavljenih, kot edini predstavnik stroke, na kar sem seveda ponosen. Pravzaprav ne gre toliko za ponos, kot za dejstvo da ljudje spoštujejo kar počneš.

Kakšna se ti zdi sloveska frizerska scena danes, glede na tvoje in naše začetki pred približno   25-30 leti in kaj bi sporočil slovenski frizerski javnosti, mladim frizerjem …?           

Frizerska scena danes mi je znana manj kot pred desetletjem in več, kajti sedaj se toliko več ne družimo s svojo generacijo, predvsem ker imamo vsi svoje družine in ker zmanjkuje časa za vse dogodke. Žal je tudi trg preveč nasičen z blagovnimi znamkami, ki so nas frizerje bolj ločile, kot združile, kajti vsak si zase misli da je nekaj“več” od drugega. Včasih zaradi branda, včasih zaradi mesta, včasih pa kar iz navade, kar je seveda zelo zmotno, ampak težko je ljudi prepričati v nasprotno.

Občasno se vidim s kolegi na prireditvah, vendar je to zelo bežno. Bolj ali manj se tudi mi “videvamo” na socialnih omrežjih, kar pa seveda ni isto. Je pa bolje kot nič.

To kar se dandanes počne pod imenom moderno frizerstvo, je bolj ali manj plod pritiska in priagajanj blagovnih znamk in njihovih videnj z redkimi kreativnimi izjemami.

Nasvet mladim frizerjem je, naj poskušajo delati čim več različnih stvari znotraj frizerstva,  saj se le te med seboj povezujejo in nadgrajujejo. In seveda umetnost je tista, ki naš posel zelo nadgrajuje, tako da je več ko bo časa preživetega v umetnosti in z njo,  lažje bo razumevanje umetnosti  in tudi lastno ustvarjanje!

Stevo Pavlović